Pohod na Pohorje

V življenju pridejo trenutki, ko se moramo za prihodnost pogajati s preteklostjo. Naj opredelim svoje razmišljanje: zadnjega avgusta zvečer,greš še povsem mirno spat, ko pa se zbudiš, ti na koledarju piše: 1. september, doživiš rahel šok , ker to pomeni konec počitnic, lenarjenja, dolgega spanja, poležavanja v senci … Saj to ni mogoče! Le zakaj vse lepo tako hitro mine? Hja, drugega ti ne preostane, kot da se enostavno sprijazniš z realnostjo.

alt

 Že res, da spet po dolgem času vidiš svoje prijatelje, profesorje in ves ta okoliš, ki si ga čez poletne počitnice mogoče malce pogrešal. Ampak kaj, ko bo spet treba poprijeti za zvezke in se pridno učiti. Seveda to ni vse. Zmeraj v prvih dneh pouka zvemo, kdaj se bo Gimnazija Ormož odpravila na pohod. Še ena novička, ki para živce.

Usedeš se na najbližji stol ali se preprosto sesedeš na tla in si prizadevaš, da bi dosegel pakt med tistim, kar je že bilo in tistim, kar se šele mora zgoditi. Zato sem verjela, da bodo čas, razmislek in dobra psihična pripravljenost najboljše zdravilo proti vsemu hudemu, kar me čaka. Na koncu pa spoznaš, da je lahko pohajkovanje po gozdu in neprestano vzpenjanje v hrib prav zabavno. Voda, jabolko, kakšna čokoladna tablica, svež zrak in dobra družba. Nič ti ne manjka in mislim, da nobenemu izmed nas ni. Tistih par žuljev in manjše bolečine v nogah, ki se lahko pojavijo naslednji dan, zanemarimo, kajti če dobro pomislimo, smo zase in svoje telo naredili nekaj zelo koristnega.

Naš odhod izpred gimnazije je bil ob osmih in že takrat smo na avtobusu veselo čebljali. Brez tarnanja in kislih obrazov smo v Rušah izstopili in prisluhnili vodiču. Pripravljeni na vzpon, polni pričakovanj, smo se kot račke za mamo raco odpravili na pot. Bila je lažja od lanske, vendar vseeno približno enako dolga. Večkrat smo si privoščili počitek in si napolnili baterije, naredili kakšno fotografijo ter nadaljevali s hojo. Spoznali smo tudi nekega gospoda, verjetno tamkajšnjega domačina, ki se je približno vsakih 20 minut pojavil in potem skrivnostno izginil, na koncu pa nas je, verjeli ali ne, nasmejano čakal na Arehu. Sklepali smo, da ima kje izkopan kak podzemni rov ali pa da ve za bližnjico do vrha. Na ta račun so padale šale in ni se bilo težko nasmejati do solz.

Na cilj nismo prišli vsi, nekateri so že prej omagali in se vrnili v dolino. Tistim, ki nam je uspelo, je odleglo šele takrat, ko smo se preoblekli, najedli in prijetno zleknili na sedež v avtobusu. Marsikoga je premagal spanec.

Naj povzamem, bilo je zabavno, dolgo, malce naporno, nasmejano, prijetno in kar je najpomembneje: zdravo! Naša pljuča in možgani so si nabrali novih moči in svežine za novo učno obdobje.

Več SLIK                                                                                                 Mateja Murad, 3. b