ORIENTACIJSKI POHOD

V četrtek, 15. aprila 2010, smo imeli dijaki 1. in 3. letnikov orientacijski pohod, medtem ko so se dijaki 2. letnika ukvarjali z raziskovanjem o čistosti vode. Oboje je spadalo v sklop projektnih dni z naslovom »Živim z okoljem«. Kot dijakinja 3. letnika sem se udeležila orientacijskega pohoda, katerega namen je bil bolje spoznati naravo in posledice onesnaževanja. Že nekaj dni pred odhodom nam je bilo povedano, da bo pohod potekal ob vsakem vremenu ter da zmagovalna ekipa dobi družinsko pico, zato je bila naša motivacija še večja. Kot skupina številka ena je naša skupina štartala prva. Pet minut do osmih smo se zbrali pred gimnazijo, kjer smo dobili dokončna navodila, kompas in termometer. Točno ob osmih smo se podali na pot. Najprej so nas čakale naloge iz zgodovine, torej smo se podali proti ormoškemu gradu, Kerenčičevemu trgu in na koncu še k cerkvi. To je bila naša prva kontrolna točka. Ob vsaki kontrolni točki, ki jih je bilo osem, nas je pričakal eden izmed profesorjev in se nam podpisal na izdelke ter napisal čas odhoda. Tako smo pri prvi kontrolni točki zapisali nekatere zgodovinske podatke, po katerih so nas spraševali, nato pa se odpravili naprej, mimo lekarne in bolnice do novega naselja na Lenti. Od tam nas je pot vodila pod obvoznico do gozda, kjer naj bi našli kontrolno točko dva. Ker pa smo bili neprevidni in smo si navodila površno prebrali, smo zavili na levo, proti Hajndlu, prehitro, in to nas je stalo dragocenega časa. Kmalu smo ugotovili, da pa ta pot res ne more biti prava, zato smo se obrnili in na hitrem zagledali kontrolno točko dva. Tam smo dobili žig, nato pa nas je skozi gozd vodil kompas. Osem različnih azimutov je pomenilo osem različnih smeri, osem različnih zastavic in osem različnih žigov. Vse skupaj niti ne bi bilo tako problematično, če se naš profesor ne bi tako zelo trudil in zastavic kar dobro skril. Seveda nam ni niti približno padlo na pamet, da bi si pri enem azimutu ožigosali že vse za naprej in se kar naravnost odpravili po poti skozi gozd, kar bi bilo seveda zelo neumno, saj je bil vsak žig drugačen. Ampak najboljšim pač vedno uspe. Kmalu smo zagledali cesto in hiše. Znašli smo se na Hajndlu. Tam smo morali poiskati hišno številko 25, kjer smo reševali naloge iz geografije in kjer je bila kontrolna točka tri. Ugotoviti smo morali nadmorsko višino Hajndla, temperaturo zraka, hitrost vetra in podobno. Reševati smo poskušali čim hitreje, seveda pa nismo pozabili pogledati proti dolini, kar je bilo zares prečudovito. Od tam smo se morali obrniti v smeri proti Veliki Nedelji in pot nadaljevati po strmini proti Vudini. Tam smo našli kontrolno točko štiri, kjer smo hitro dobili podpis in že nadaljevali po makadamski cesti nazaj proti Ormožu. Ob poti smo morali najti napis o onesnaževanju in ga zapisati, nato pa smo se že kmalu ustalili na kontrolni točki pet, kjer smo reševali naloge iz biologije. Temperatura travnika, rastline, živali … Temperatura potoka, rastline, živali … Temperatura gozda, rastline, živali … Lišaji in onesnaženost zraka. Profesorica nam je zares naložila kar precej dela. Ob nadaljevanju poti smo morali izkopati še cvetočo rastlino. Naša je bila jagoda. Pot nas je nato vodila čez travnik, proti Dobravi, kjer nas je čakala kontrolna točka šest in kemija. Ker imamo kemijo v malem prstu, seveda nismo imeli problemov z reševanjem in raziskovanjem pH-ja, nato pa smo se odpravili mimo smetišča, na drugo stran ceste, počasi že proti gimnaziji. Pri kontrolni točki sedem smo se spet na hitro spopadli s kemijo in pH-ji, nato pa smo morali primerjati rezultate iz kontrolne točke šest in sedem. Sedma je bila namreč bližja smetišču. Ob obvoznici smo nato spremljali promet in se za konec ustavili še na mostu, kjer je bila kontrolna točka osem in hkrati tudi naša zadnja kontrolna točka. Izmerili smo morali hrup na določenih mestih, naloge pa so se nanašale na fiziko. Proti Hardeku smo sicer še komaj hodili, ampak smo se potrudili in hitro prišli do osnovne šole, kjer smo se ustavili in na hitro rešili še zadnje malenkosti pred oddajo izdelka. Tam smo zbrali še zadnje moči in odtekli proti gimnaziji, kjer se je naš pohod zaključil. Najprej smo seveda pozorno spremljali, če je profesorica napisala pravilen čas, nato pa smo popadali po tleh in čakali na naslednje skupine. Naša celotna pot je trajala nekaj manj kot dve uri in pol, kar se nam zdi odlično. Dokazali si smo, da si znamo pomagati med seboj, saj smo se po poti vedno počakali in se spodbujali, čeprav bi nekateri tako pot zmogli veliko hitreje. Pohod je bil zanimiv, poučen in hkrati tudi zabaven. Čeprav dan kasneje med nami najbrž ni bilo dijaka, ki ga vsaj malo ne bi bolele noge, si takšnih stvari želimo tudi v prihodnje. Kakor koli že … pica je naša!! 🙂

Eva Lorenčič, 3. b