DANSKA OD BLIZU 

V petek, 3. septembra 2010 smo se na parkirišču Dolgi most prvič v življenju srečali predstavniki slovenskih gimnazij, ki smo bili izbrani za udeležbo na že 13. ekskurzijo na Dansko. Še danes, mesec dni po ekskurziji Danska od blizu, mi spomin na našo dansko avanturo na usta prikliče širok nasmeh.

Zlaganje zadnjih potrebščin v kovček in čekiranje vseh stvari. Kot vedno, me tudi zdaj spremlja občutek, da sem nekaj pozabila. Še okusna prava domača gobova juha in gremo. Utrujajoča, a razmeroma kratka vožnja, ljubljanske tablice in iskanje Dolgega mostu na zemljevidu. Po krajšem izletu skozi industrijsko cono se pred nami le razprostre parkirišče Dolgi most. Zadnji poljubi in objemi, ki nakazujejo slovo domačih. Več minutno mahanje mlajših sestric, ki me s solzami v očeh pospremita na avtobus. Zadnji pogled domačih, ki sporoča: »Pazi nase in uživaj!« in že odrinemo na pot. Na avtobusu je čutiti napeto, a hkrati veselo vzdušje.. »To ja!« vzklikneva s Polono hkrati, ko ugotoviva, da sediva skupaj.  Med potjo spoznam par »sosedov«. Prečkamo eno mejo, s težavo prečkamo še drugo in začne se glavni del naporne, dolge, utrujajoče, neprespane, tihe, mrzle in hkrati vroče poti, ki nas pelje do našega cilja. Na dveh do tri urnih postankih počasi spoznam še nekaj ljudi in s tem gradim nov krog »prijateljev«,  ki so mi bili še pred nekaj urami popolni tujci. Po osmih zjutraj sledijo prve debate in napotki Ane Černe, naše zborovodkinje in glavne organizatorke tako imenovanih slovenskih večerov. Pojemo slovenske pesmi ob spremljavi kitar in harmonike, se navdušujemo in zapletamo jezike ob učenju danske himne. Po dolgi vožnji čez raztegnjeno Nemčijo končno prečkamo mejo z Dansko.  Sledi vsesplošno navdušenje in začudenost. Vse je ravno, vetrne elektrarne ti na vseh straneh zakrivajo pogled, mnogo je krav. Opeka, tipične zavese, okraski na okenskih policah in minimum je slog s katerim bi lahko opisali vsako dansko hišo, seveda pred njo ne manjka drog z dansko zastavo. Vsake toliko se med neskončnimi polji pojavi nekaj grmičevja in dreves, kar je za domorodce že gozd. Nekako se ne skladamo s tamkajšnjo naravo. V nasprotju z našo državo tam ni nikjer nobenih ljudi, ceste so prazne, hiše razmaknjene po več kilometrov, krajina je žalostna. Prvi večja postojanka je otok  Rømø.  Na otoku  nas pričakajo pisani leteči zmaji vseh mogočih oblik in barv, pesek, ducate in ducate školjk. Hladno, mirno morje, ki se razprostira v neskončnih daljavah in prve skupinske fotografije zaznamujejo prvo skupinsko druženje. Krofi in sok, pa smo spet na poti. Askov Højskol naš prvi »dom« na Danskem nas je vzel pod okrilje in nas toplo sprejel. Sledilo je razporejanje po sobah in prvi dogovori o predstavitvah. Internet nas je tukaj povezoval z domačimi in tako smo lahko slišali za zmago naših košarkarjev in šampiona Dejana Zajca. Prve vaje so se začele samoiniciativno z igranjem na klavir, kitare in petjem nekaterih članov. Minile so v duhu boljšega petja, neznanja besedil, pisanja predstavitev pokrajin in nervoze nekaterih spremljevalcev.  Ob toplem čaju in čokoladnih mafinih se  je krog prijateljstva le še širil. Utrujenosti po naporni vožnji sploh ni bilo čutiti.  Prvi skupni večer smo nadaljevali v eni izmed skupnih sob, na dekliški – južni strani. Televizija , srbski filmi z Johnny Deepom, piškoti in izjemno malo prostora so pokazatelj tega, da smo se končni združili. Ob igrah, v katerih smo se spoznali, smo postali več kot samo prijatelji – postali smo prava družina. Takrat smo se zavedli, da nas bosta sreča in smeh spremljala skozi celotno potovanje.  Mrzlo jutro, vnovično zvonjenje budilke, utrujenost in zamujanje na zajtrk. Kot, da ni vsega že dovolj, nas za zajtrk pričakajo pikantne klobase, suh in trdo pečen kruh, kokosova omaka z fižolom, marmelada z celimi jagodami in mrzlo mleko. Najprej se ustavimo v mestecu Ribe, najstarejšem in po mnenju nekaterih najlepšem mestecu na Danskem.  Čeprav vikinško vas med vikendom zaprejo, vseeno pokukamo vanjo.  Način vikinškega življenja, ostanki oblačil, knjig, orožja, gradnja hiš in preživetje tega prastarega ljudstva so presenetljivo privlačni. Malica na avtobusu in že smo pri Legolandu. Ni človeka, ki mu ob vseh lego kockah duša ne bi ponovno zahrepenela po nedolžnem in brezskrbnem otroštvu.  Hiše, ladje, letala, železniške postaje, mesta, avtomobili, stolpnice, naftna ploščad, prizor scene snemanja Vojne zvezd, tipične danske vetrnice in kmetije, Bela hiša in Kip svobode, ne manjka niti vsakodnevnih prizorov iz življenja – kolesarjenje, počitek v čajnici, nakupovanje in usodni »Da« pred cerkvijo. Vse to in še več iz tisoče in tisoče raznobarvnih Legokock. To je igrača, ki je v naša srca spet prinesla otroško veselje, radost, srečo in mir v očeh. Vožnje s tematsko obarvanimi vlakci, preizkusiti hočemo vse – tudi tisto kar je namenjeno le najmanjšim. Doživeli smo nepozaben dan v svetu igrač.  Po večerji spet vaje, še vedno ne znamo besedil, predstavitve ne tečejo gladko. Medtem smo pesem »Ko študent na rajžo gre« ponovili že tolikokrat, da je postala že naša himna, čeprav nam še zdaj ni jasno, kakšen bi naj bil ričet brez mesa.  Večer ponovno preživimo v dnevni sobi doma, le da tokrat na moški strani, kjer je soba ravno dovolj velika za vse.  Jutro je podobno prejšnjemu, zajtrk je enako »okusen«, še vedno se lenobno premikamo, le da tokrat odhajamo iz našega prvega doma.  Na poti do Nikøbinga se ustavimo še pri skulpturi štirih mož, ki čakajo na ribiče. Ponovno avtobus,  petje na njem, prihod pred gimnazijo Morsø Gymnasium. Gruča plavolasih ljudi nas pričaka pred veliko tipično dansko stavbo. Z malimi belo-modro-rdečimi zastavicami sporočamo, da prihajamo od daleč, iz njim popolnoma nepoznanega sveta. Pozdravni govori v dvorani in nestrpno čakanje, da dobimo nove gostitelje. S Polono naju sreča še vedno spremlja, tako dobiva isto gostiteljico. Predstavi nama plan za skupno popoldne. Prva točka je skupno druženje z drugimi gostitelji in degustacija danskega piva. Vzdušje v majhni dnevni sobi, kjer nas je več kot 20 je več kot samo prijetno. Slovenski gostje se po dolgi debati odločimo, da jim bomo za prijazno dobrodošlico skuhali tipično slovensko jed – ajdove žgance. Z Googlovo pomočjo smo poiskali vse sestavine, naslednja postaja je bila trgovina. S Polono spoznava družino, ki so naju v duhu slovensko – danskega prijateljstva rade volj vzeli pod svojo streho, pa čeprav le za eno noč. Ljudje tukaj so neverjetno prijazni, gostoljubni in brez kakršnih koli predsodkov. Zunaj nevpadljive, znotraj bogate hiše nakazujejo na to, da se jim ni treba razkazovati okolici in da znajo uživati vsak trenutek prostega časa, ki ga imajo.  Tipična danska večerja, krompir na sto in en način – današnji menu je kuhan krompir z marmelado.  Čudim se mešanici slanega in sladkega, omaki iz masti in ducatu rezin rdeče pese za prilogo.  Še zadnje finese in že sledi naš prvi slovenski večer, kjer predstavimo našo malo domovino. Za uvod smo zapeli slovensko in dansko himno. Po »Slovenija, od kod lepote tvoje«  smo predstavili vsako regijo posebej. Vsako predstavitev smo popestrili z zanimivimi fotografijami in s pesmimi, značilnimi za tisto regijo. Pesmi nam kar tečejo, kljub majhnim napakam nam ob koncu malo zapolnjena dvorana zaploska z velikim navdušenjem. Potica, vino, pivo, pršut, med, sir, domači kruh in klobase, harmonika, kitara, naši glasovi in slovenski valček. Šola oživi tudi ponoči in vsi se veselijo. K gostiteljem se vračamo polni energije, klepet nadaljujemo pozno v noč ob spoznavanju dansko – slovenske glasbe in dansko – slovenskih talentov. Tuš in končno normalen zajtrk – nutela.  Zadnji objemi v slovo in obljube, da se še vidimo. Pot nadaljujemo v Den Gamble By, mesto v mestu, takšno kakršno naj bi bilo srednjeveško dansko mesto. Stare hiše revnih in bogatih ljudi s prenizkimi stropi, delavnice, knjigarne, pekarne in ljudje, oblečeni kot v starih časih. Sprehajali smo se po hišah in uživali v utripu starinskega mesta. V odlični atmosferi se povzpnemo na najvišjo dansko goro Ejer Bavnehøj, ki je velika celih 175 metrov. Ta podatek priča, da je Danska ravninska dežela, prav zaradi tega je glavna gospodarska panoga tam kmetijstvo; za razliko od Slovencev pa pridelajo dosti več kakovostnega piva kot vina. Seveda nismo mogli mimo tega, da ne bi zaznamovali »danskega Aljaževega stolpa«. Tako se je na najvišji danski gori bohotila slovenska zastava, v upanju da je močan veter ne bo odpihnil. V muzeju Hans Christiana Andersena naša duša zopet zahrepeni, tokrat po pravljicah za lahko noč. Med zbranimi pravljicami iščemo tudi slovenske. Obisk popestri branje pravljic v kitajščini, francoščini, arabščini, španščini ter seveda tudi slovenščini. Skočimo po občutno presladke vaflje in že se peljemo do največje danske prestolnice – Københaven. Namestimo se po sobah v enem od Youth Hostlu. Po vseh vožnjah na avtobusu, sedenju in še enkrat sedenju nam manjka gibanja. Obujem si adidaske in se s še nekaj puncami odpravim na večerni tek. Večer nadaljujemo s skupnim druženjem, spoznavanju skupnih interesov in nasmehom na ustih ob pogovarjanju v narečjih. Pri večerji na vprašanje: »Gi si doba šaloto?« dobim v odgovor le izbuljene oči in »Kaj!?« Tako smo se že spoprijateljili, da sem čisto pozabila, da je prleščina pričakovano vsem najbolj tuja in nerazumljiva. Debat o vseh narečjih in pomenskih razlag besed ni nikoli manjkalo. Kaj šele smeha na ta račun. Roskilde je bil naš prvi kraj naslednje jutro, kjer smo se ustavili. V tem čudovitem mestu nas pričaka vodič in nas popelje v Vikinški muzej, kjer hranijo restavrirane vikinške ladje. Preoblekli smo se v Vikinge in pozirali kot, da bi prišli z velikega vikinškega podviga. Pisali smo tudi v nič kaj razumljivih runah. Na poti se nam pridruži novi plišast član Bacek, ki ga vsi takoj vzljubimo. Ogledamo si katedralo, v kateri so kripte 37 danskih kraljev in kraljic. Katedrala je veličastna, vzdušje turobno, ogromne kripte  pa spominjajo na teorijo zarote. Nekoga slišim reči: »Ali ni tukaj malo preveč mrtvih?!« Zgodovinarska nota se nadaljuje vse do Kronborga. Na slednjem naj bi se dogajala Shakespearova zgodba o Hamletu in Ofeliji, na katero večina ob neverjetnem razgledu pozabi. Neusmiljen veter, razburkano morje in pogled na Švedsko obalo.  Na koncu smo se strinjali s Shakespearovo izbiro, da je tako veličastno zgodbo postavil prav na ta grad. Pozno popoldne smo prispeli na Helsingør Internacional Højskole, kjer smo v šolski telovadnici ponovili predstavitev Slovenije. Tokrat so bili naši poslušalci študentje z vsega sveta. Da nam ne bi bilo prelepo, je tik pred  začetkom zmanjkalo elektrike. Vendar nas – Slovence niti to ne vrže iz tira. Slovenske pesmi smo velikodušno peli s srcem tako lepo, da se je namestnica slovenskega veleposlaništva od veselja kar zjokala. Bilo je tako, kot da bi naša povezanost, energija in slovenska miselnost združila atome in sama od sebe ustvarila elektriko. Slovenski večer smo nadaljevali z računalniškimi predstavitvami, da smo študentom prikazali tudi vizualen pogled na prelepe slovenske regije. Zaključili smo ob slovenski hrani in pijači, vse skupaj se je razvilo v pravo veselico. Ob spremljavi harmonike in kitare so se na plesišču ob slovenski glasbi zavrteli tudi Danci. Naenkrat je bila telovadnica premajhna. Danci so bili navdušeni tako nad Slovenijo, kot nad slovenskimi specialitetami in vini. Ob odhodu so nas pospremili z mahanjem zastav in vzkliki »Slovenija!«. Veseljačenje smo nadaljevali tudi na avtobusu ter kasneje pred našim hostlom, kjer smo se družili do zgodnjih jutranjih ur. Predzadnji dan je sledil ogled Københavna. Podali smo se v središče mesta, kjer nas je pričakal isti vodnik. Pravo razkošje nas je čakalo v kraljevi rezidenci Rosenborg, kjer smo občudovali neverjetno arhitekturo in pohištvo. Zlate čase, diamantne ogrlice in kraljeve krone so bile prava paša za oči.  Dragocenosti Danske so nas tako prevzele, da smo zamujali na sprejem pri slovenskem veleposlaniku. Še pred povabilom na pojedino izpraznimo mizo polno dobrot. Veleposlaniku se za dobrosrčen sprejem lepo zahvalimo z domačo glasbo. Golica ga tako razveseli, da ob poskočnih ritmih zapleše še sam. Spet sledijo znamenitosti mesta in dolgo pričakovana večerja – pice. Zvečer vstopimo v enega najstarejših zabaviščnih parkov. V 164-letni Tivoli. Devet članska druščina smo se z velikim veseljem in kančkom strahu prepustili vsem napravam in preprosto uživali. Izpustili nismo niti tradicionalnih avtomobilov, kaj šele prostega pada. Razgled na 60 metrov visokem prostem padu je bil več kot samo prečudovit, saj smo se gor vrnili najmanj petkrat. Adrenalin je bil na višku, ko smo čakali na vrsto pri legendarnih letalih.  Medtem, ko smo mi razpredali kako daleč bi odleteli, če bi se kaj pokvarilo, poslušali cviljenje drugih in s strahom opazovali hitrost letal, se je že stemnilo. Občutek je bil fenomenalen. Ko smo se odpravljali ven, so se luči parka že ugašale. Več kot zadovoljni, polni adrenalina, energije in novih izkušenj smo se v hostel odpeljali z javnim avtobusom. Zadnjo skupno noč, kar se da najbolje izkoristimo, zato jo kar prebedimo. Zadnji dan smo imeli bolj zase. Preživeli smo ga v glavnem mestu, kjer smo nabavljali še zadnje spominke in iskali trgovine z zmernimi cenami. Še zadnji nakupi in zadnje krone so izpuhtele. Sledila je le še dolga pot domov. Bilo je že pozno popoldan, ko smo se pripeljali na trajekt. Opazovali smo ravnino in na desetine vetrnic, ki smo jih puščali za sabo. Med potjo smo si privoščili pravo slovensko malico s kruhom, vinom in prleško zaseko. Bližje smo bili domovini, bolj smo spoznavali, da smo v tem času iz popolnih neznancev postali dobri prijatelji in da prihod domov pomeni za nas slovo. Sprva popolni neznanci smo v nekaj dneh med seboj spletli nova prijateljstva in poznanstva, ki se bodo ohranila še dolgo časa. Ekskurzija nam je ponudila edinstveno širjenje obzorij ter pogled v življenje in razmišljanje Dancev. Preživeli smo devet nepozabnih dni, pa vendar po vrnitvi lahko ponovimo tisti stari slovenski pregovor, da je vsepovsod lepo, a doma je najlepše. Kljub vsemu smo nekoliko razočarani nad koncem ekskurzije, saj je napočil čas ločitve. Poslavljanje je minilo v znamenju objemov, stiskov rok, dobrih želja, še zadnjih skupnih fotografij, povabil na obiske, kovanju novih načrtov in skupnih srečanj.

Vse se zgodi z določenim razlogom, pa če ga poznamo ali ne. Verjamem, da smo se tudi C.S.I. – jevci spoznali z določenim namenom. (Za tiste, ki še ne veste: C.S.I. je vzdevek, ki smo ga dobili prve skupne dni in pomeni cvet slovenske inteligence.) Drug drugemu smo bogatili izlet, drug drugega navdajali z energijo in drug drugemu lepšali dneve že z enim samim nasmehom. Preden pa smo spoznali vrednost tega prijateljstva, smo morali prepotovati kilometre in kilometre tuje dežele. Neprecenljivo!

 

Sara Munda