DEŽEVNA AVSTRIJSKA KOROŠKA

Hladno oktobrsko jutro. Ura kaže 5. 30, koledarsko gledano smo 7. 10. 2010. Odpravljamo se na strokovno ekskurzijo. Res je, opravičeni smo petkovega pouka, vendar še to ne pomeni, da nimamo dela. Geografi in zgodovinarji smo pripravljeni na nizki start, zagnani in polni elana, da opravimo terenske vaje in napišemo poročila, za katera bomo dobili, upajmo, visoke točke na maturi.

Peljemo se proti Mariboru, večina še zaspanih oči, drugi že živčni zaradi predstavitev, ki jih moramo opraviti v vlogi turističnega vodiča. V štajerski prestolnici poberemo vodičko, ki nas nasmeji in prebudi s svojim sila prikupnim mariborskim naglasom in zakladnico šal. Po avtobusu se razlega dobro razpoloženje in razigranost. Dobre volje nam ne pokvari niti dež, ki vztrajno lije vso pot proti Avstriji. Prvi daljši postanek opravimo na Avstrijskem Koroškem, kjer se peš povzpnemo skozi 14 vrat gradu Visoka Ostrovica. Ogledamo si muzej, skozi katerega nas vodi simpatičen zamejski vodič. Prikaže nam realne razmere slovenskih zamejcev v Avstriji in njihove pravice, ki so, kot pravi, v manjšini in jih teoretično gledano, nimajo veliko. Pot nadaljujemo v zgodovinskem duhu v smeri Gosposvetskega polja, kjer si ogledamo Vojvodski prestol. Tu je nekoč potekalo ustoličevanje knezov. Sledil naj bi ogled cerkve Maria Salle, a si jo ogledamo le iz avtobusa. Po odmoru za kosilo se odpeljemo proti Vrbskemu jezeru. Vreme nam res ni naklonjeno, zato geografi ob Vrbskem jezeru opravljamo vaje kar pod dežniki in kar se da hitro. Klub vsemu ne pozabimo na natančnost in korektnost zapisov. Skozi celotno ekskurzijo na različnih krajih merimo temperaturo in vlažnost zraka, smer in hitrost vetra, analiziramo podatke, relief, vreme in sproti odgovarjamo na delovne liste. Tudi zgodovinarji morajo aktivno sodelovati in reševati terenske delovne liste. Od jezera pot nadaljujemo proti največjemu Avstrijsko-Koroškemu mestu – Celovcu. V Deželni hiši si ogledamo dvorano grbov, spominsko obeležje avstrijskih borcev za severno mejo in Knežji kamen. Tukaj se nas vreme končno usmili, namesto dežja zagledamo snežinke. V muhastem vremenu si ogledamo še stari in novi trg v Celovcu in spomenik Marije Terezije. Sledi le še prosti čas, ki ga preživimo na toplem, pa naj bo to v trgovini ali restavraciji. Dan ob vseh terenskih vajah, poslušanju in beleženju podatkov hitro mine, čaka nas le še pot domov.

Ekskurzija je bila več kot uspešna, saj smo opravili vse vaje, izpolnili vse zadane cilje. Čaka nas le še pisanje poročil in strnjenje vsega znanja, a na to se tega večera, ko se peljemo proti rodni domovini, ne oziramo. Tokrat si glavo razbijamo le z vprašanjem, kdo zna več šal in kateri izmed njih je najboljši. Kot vidite, nam ni bilo dolgčas, šal pa se kljub vsemu ne spomnim več.